KAKO DIAGNOSTICIRATE IZGORELOST

V začetku leta mi je ženski glas po telefonu povedal: »Si v zadnji fazi izgorelosti, naprej nimaš kam.« Opozorilo sem vzela resno. Govorila je Ariana Vetrovec, ustanoviteljica in vodja zasebne klinike Futuristic Life, oseba, ki se je z različnimi programi med drugim podala tudi na področje izboljševanja kakovosti življenja takim, kot sem jaz: izgorelim v vestnosti in odgovornosti, garanju in delu, občutljivosti za sočloveka ter veri v vrednote in etiko. Na trdna tla me je postavila pogumna podjetnica, ki je doživela tako širok razpon življenjskih izkušenj kot le redkokateri Zemljan in v tem tudi izgorela enkrat, dvakrat, večkrat in se vedno zavihtela med nas oplemenitena z znanjem in ranljivostjo. Znanje jo umešča med pionirske podjetnice, ranljivost med smrtnike. Pogovarjali sva se v Ljubljani.

Po podatkih raziskave Družbeno-medicinskega inštituta pri ZRC SAZU iz leta 2014 več kot polovica zaposlenih kaže simptome zgodnje faze izgorelosti, vsak deseti zaposleni doživlja skrajno fazo izgorelosti … To so alarmantni podatki. Ne verjamem sicer, da je tako veliko število zaposlenih v skrajni fazi izgorelosti, kajti zadnja faza je, ko ne moreš več vstati iz postelje.

Kdaj uporabljate izraz izgorelost ali »burnout«?

Simptome razvrščam v tri faze. In nagovoriti moram pravo. Tu je največ napak. O burnoutu, izgorelosti, adrenalni izgorelosti ne govorim, dokler se ne izrazijo simptomi druge faze. Takrat smo izčrpali hormon DHEA, ki spremlja kortizol in brani telo pred poškodbami, ki jih prekomerno izločanje kortizola povzroči na fizičnem telesu. Takrat se začnejo kazati znaki maratonskega razsipavanja z energijo, s hranili, ki jih telo potrebuje, da teče kot namazano. Z burnoutom je naše življenje samo še pogorišče. To razumem kot tretjo fazo izgorelosti. Nimamo več energije, da bi pobrali papirček. Pozna se že adrenalin, ta je še edina, čeprav navidezna moč. In ker porabi ogromno goriva, hujšamo, medtem ko se v drugi fazi redimo. Kortizol nam vedno naredi obroč, to je naša zaščita. V tretji fazi izgine še to. Seveda, druga faza že precej načne naše zdravje in odraža previsoko stresno obremenitev.

Kako prepoznamo prvo fazo, ki je, kot razumem, pokazatelj, da smo na začetku poti v izgorelost? Začne se z dojemanjem izjemne osebne zmogljivosti. Ko smo zelo srečni, ker smo produktivni. Ko zmoremo dvanajst ur dela. Ko smo uspešni. Vzdrževanje visokega kortizola nas najprej spodnese. Veseli smo, da smo na visokem kortizolu, da smo na videz neuničljivi. In ta kortizol navijamo in navijamo do nezavesti. Prvo opozorilo in prvo neravnovesje se zgodi, ko nam čez dan zmanjkuje energije, zjutraj se zbudimo rahlo utrujeni … postanemo nočni ptiči, ker postanemo najbolj storilni med enajsto zvečer in polnočjo. Ponoči se zbujamo, čez dan imamo trenutke, ko enostavno omagamo.

Kaj se nam dogaja v drugi fazi izgorelosti? Druga faza se začne, ko zaradi dolgotrajne izpostavljenosti stresu upadejo ravni hormona DHEA, ki deluje kot zaščitni hormon in vzdržuje naše zdravje. Rušijo se vsi hormoni, ki skrbijo za vitalnost, mladost in ustvarjalnost. Na katerem koli delu telesa ali organizma, ki je že načet, se pokažejo znaki bolezni. Ene bolijo kolena, drugi imajo vnet mehur, tretji vneto grlo … To je povsem odvisno od posameznika. Ker DHEA omaga, smo še dovzetnejši za stres. To se pozna tudi pri imunosti. Občutimo tudi strahotno utrujenost. Ne spimo dobro, zbujamo se sredi noči. Pojavljajo se srčne aritmije, saj imamo obdobja, ko smo hiperaktivni, potem pa zopet pademo. Če smo prej leteli na krilih kortizola, smo zdaj ptič s polomljenimi krili.

Izgorelost ste izkusili; po letih iskanja informacij, okrevanja in izobraževanja ste se specializirali in odprli kliniko funkcionalne medicine. Kako so vaše izkušnje vplivale na naslavljanje izgorelosti v kliniki? Doživela sem popoln kolaps. Bolj na tleh ne moreš biti. Od tedaj je minilo trinajst let. V tem času sem okrog sebe zbrala zdravnike, kar je veliko bolj verodostojno, in oni se lahko šolajo na ustanovah, kjer to področje obravnavajo resno.

Kako diagnosticirate izgorelost? Z merjenjem ravni kortizola in DHEA. Rezultate razbiramo iz več vzorcev sline, odvzetih od jutra do večera. Kmalu po prvem jutranjem vzorcu je kortizol povsem na minimumu, prav tako hormon DHEA. S takimi izvidi nimamo več energije, da bi pobrali tisti papirček, ki sem ga že omenila. Vse delovanje, ki ga zmoremo v tem času, je odraz naše močne volje in mentalnih aktivnosti, ki gre čez vse meje na poti v prepad.

Ste ob prvi izgorelosti vedela, kaj se z vami dogaja? Vedela sem, ker sem bila urednica revije Psihologija o Osebnosti. Poznala sem strokovnjake s področja, a nihče mi ni povedal, kaj naj naredim. Poskusili so različne reči. Na koncu sem se umaknila iz svojega življenja na psihiatrijo v Begunje, ker je bil to zame edini odmik, ki mi ga je družba dovolila. Tam sem si naredila svoj program, kajti oni ga niso imeli. V tem času sem pridobila precej informacij in najprej poiskala hormonsko podporo. Šele zdaj vem, da hormonska podpora ni prva stvar.

Kako bi se danes zdravili? Iz osnovne krvne slike in dodatne diagnostike bi razbrala znake energijske iztrošenosti. Najprej bi dodajala hranila, ki energijo dvignejo. Ker telo sámo nima več pogona niti za absorpcijo, je nujno, da se dodajajo naravnost v kri. Pa saj to vemo pri vseh rekonvalescentih; izgorelost je očitna izjema, kjer šibkost ni priznana.

Kakšna je razlika med intravenoznim hranjenjem organizma in dodajanjem, recimo v kapsulah? Mnogi, tudi jaz, smo prej poskušali z vsemi mogočimi vitamini in dodatki. Recimo adaptogene še zdaj priporočamo pred tretjo fazo. Oni držijo ravnotežje. Potem pa je za to že prepozno. Klinično gledano so bili moji izvidi – tako kot izvidi ljudi, ki prihajajo k nam – relativno dobri. Počutje pa porazno! Govorimo o ljudeh, ki lahko gredo čez rob. Vemo, da pri takih padejo vsi B-vitamini, da je živčni sistem načet, da je potrebno nahraniti nadledvično žlezo. Pristopamo individualno. Navadno začnemo z dovajanjem B12, B9, elektrolitov in nekaterih aminokislin. Potem opazujemo odziv in načrtujemo naslednje korake.

Jemanje antidepresivov je tabuizirano in razumljeno kot nekaj strašljivega. Kako ljudje na vaši kliniki sprejemajo intravenozno dodajanje hranil ob tem, da v fazi kolapsa mnogi dojemamo vsak poseg v telo kot smrtno nevaren? Mnogi gredo skozi fazo panike. Na kliniki dovajamo nutriente intravenozno ali neposredno v tkivo ali mišico, kakor je pač potrebno. Sledimo praksam, ki omogočajo čim boljše vsrkavanje snovi. Upoštevati moramo, da ima osemdeset odstotkov ljudi slabo presnovo, črevesje ne opravlja svoje funkcije v polnosti, receptorji, ki sprejemajo hranila, pa so preslabotni.

Kako razvijete zaupljiv in varen odnos? S svojo izkušnjo. V minulih trinajstih letih sem doživela še en kolaps, iz katerega sem se hitro pobrala, ker sem imela več znanja in sem postopala povsem drugače. Udeleževala sem se specializiranih in medicinskih kongresov v Bruslju, Franciji in Angliji. Poslušala sem strokovnjake z različnih področij in delce sestavila v celoto. Potem sem okrog sebe zbrala zdravnike, ki smo jih posebej izšolali za to, da so suvereni v aplikacijah in dodajanju hranilnih snovi ter programih, ki jih predpisujejo. Velikokrat pridejo ljudje, ki so zapravili že več tisoč evrov, niso pa okrevali. Nezadovoljni so in sprašujejo, ali jamčimo, da bo terapija delovala. V 99,5 odstotkih jamčimo. Če gre za izgorelost.

Koliko izgorelih je dobilo vašo pomoč? Kakih osemdeset. Veliko pa jih pride preventivno. Tu so ranljivi športniki in ljudje, ki nosijo ogromne odgovornosti. Seveda pa je danes pod stresom kar večina zahodnjakov.

Kako so okrevali? Razen ene osebe, za katero diagnoza še zdaj ni znana, smo vse postavili na noge. Večina se ne vrača, kar pomeni, da so izstopili iz izgorelosti. Govorim o časovnem obdobju pol leta, medtem ko so bili v terapiji pri nas dva meseca. Sedaj hranila dodajajo oralno in zdaj bi bil šele čas za psihoterapijo. Morda bi bil celo primernejši coaching, s katerim bi prevrednotili življenjske potrebe. Večina ima dobro podstat, ker jih je ta življenjska šola že veliko stala, nekateri pa ne razumejo. Predvsem moški ne razumejo, kaj se jim je zgodilo in da tako ne bo šlo naprej.

Predlagate preobrat v delovanju na poti okrevanja? Ko dosežemo biokemično ravnovesje v telesu, smo sposobni tudi nekaj narediti zase. To je čas za delovanje. A za to ne potrebujemo psihologa, psihiatra, psihoterapevta; potrebujemo dober life coaching in znanje, kako upravljati s svojim časom, kako uporabljati možgane. Potrebujemo znanje, kako se sprostiti. Poskusite lebdeti v morju dve uri, meni je to najboljša meditacija.

Saša Petejan Članek iz septemberske revije Misteriji