NE PRENESEM DOTIKA

NE PRENESEM DOTIKA
JE TO NEPRIJETNA IZKUŠNJA PRETEKLOSTI

Zavračanje dotika pomeni hkrati tudi nepripravljenost razkriti pretekle dogodke, ki so se, navadno z negativnim predznakom, vtisnili v človekov spomin.

Izogibajo se obljudenih prostorov, umaknejo obraz že ob poskusu poljuba na lice, preprost stisk rok jim predstavlja težavo in otrpnejo, ko jih prijatelj objame čez ramena. Zakaj pride do takšnega odpora do telesnih stikov? Razlogi so različni.

FOBIJA
V najtežji obliki gre za nevrozo, ki jo označuje tuja beseda haptefobija ali strah pred dotikom. Kaže se v trdovratni, nenormalni in neutemeljeni bojazni, da bi kdo posegel v našo telesnost. Z različno stopnjo intenzivnosti prizadeva presenetljivo veliko ljudi in lahko opazno okrni naše socialno življenje. Povzroča lahko prave panične napade, nas odtujuje od bližnjih ali doživljamo neprijetnosti na delovnem mestu zaradi nje. Čeprav vsak posameznik dojema ta strah po svoje, pa se med tipične znake uvrščajo kratka sapa, pospešeno dihanje, mišična napetost, neenakomerno bitje srca, potenje, slabost in vsesplošni občutek groze. Velikokrat gre tudi za kompulzivno obsesijo, kar pomeni, da si prizadeta oseba ne more kaj, da si ne bi umila rok po rokovanju ali da dobesedno uide soočenju s telesnim stikom. Tudi racionalno zavedanje, da neka stvar ne more škodovati, ne zmanjšuje občutka tesnobnosti.

ČUT DOTIKA
Od vseh petih čutov je dotik najbolj čuten. Že pri navezovanju spolnih stikov nam velikokrat ravno telesni stik nakazuje pripravljenost oziroma pristanek potencialnega partnerja. Navaden objem, božanje ali poljub pridobijo intimnejši in globlji pomen. Po drugi strani pa lahko povzročijo pri nekomu strah, katerega lastnosti so večplastne. Ko se lotevamo tega problema, moramo izhajati iz tega, da je dotik naravna potreba. Je tudi prvi občutek, s katerim se sreča pravkar rojeni otrok, in skozi njega se zadovoljuje potreba po bližini, varnosti in toplini. Če upoštevamo dejstvo, da ga vsak otrok potrebuje in hkrati želi, se moramo, kadar pride do zavračanja dotika, osredotočiti na preteklost. Tam se je zagotovo zgodilo nekaj, kar je usodno vplivalo na odklanjanje stika in zato se je tudi njegov pomen ter užitek, ki ga prinaša, izgubil.

NEPRIJETNA PRETEKLOST
»Mislim, da imam pozitiven odnos do svojega telesa,« pripoveduje Monika, vaditeljica aerobike, »pa vendar se počutim silno neprijetno, ko katera od obiskovalk tečaja uspešno opravi določeno stopnjo programa in me potem v zahvalo objame.« Nemir, nestrpnost, tesnoba, občutek dušitve, vse to doživljajo ljudje, ki zavračajo dotik. »Tako je, kot bi se počutila gola, negotova, nepripravljena na objem,« podrobneje opiše Monika. Psihologi razlagajo, da ima telo nek svojstven spomin, v katerega se zapišejo nevidni znaki. Na odnos do dotika najprej vpliva razmerje do staršev. Ni naključje, da v prvih mesecih življenja pediatri svetujejo staršem, naj otroku dajo čutiti svojo telesno bližino ter s tem pripomorejo k njegovemu usklajenemu psihofizičnemu razvoju. Če otrok dobi vtis, da je dotik nepotreben ali celo boleč, bo človek to izkušnjo nosil s seboj skozi življenje in morda ne bo niti spoznal, da potrebuje te občutke. Po drugi strani pa tudi dolgotrajno čezmerno izkazovanje ljubezni utegne terjati svoj davek. Triinštiridesetletni Marko tako opisuje svojo izkušnjo: »Šele s poglobitvijo vase sem spoznal, da sem svojo kožo spremenil v oklep, ki me je ščitil pred tujimi vdori – tako telesnimi kot čustvenimi. Pravzaprav sem na druge prenašal zavračanje, ki sem ga čutil do svoje matere, ki me je vedno poskušala obvladovati s svojo ljubeznijo, ki je mejila že na obsesijo.« Telo je lahko tudi vidno zaznamovano in je živa priča naše preteklosti. Vsak od nas lahko pripoveduje zgodbo o svojem življenju že z opazovanjem materinega znamenja, ki ga ima na istem mestu kot mama oziroma oče, ali pa s pogledom na brazgotine na kolenih, ki pričajo o živahnem otroštvu. Zavračanje dotika pomeni hkrati tudi nepripravljenost razkriti pretekle dogodke, ki so se navadno z negativnim predznakom vtisnili v naš spomin. V tej luči lahko gledamo tudi na nekatere kožne bolezni, kot so recimo akne, ki se kot Kitajski zid dvigajo med nami in drugimi z namenom, da se znebimo tesnobnosti, ki jo povzročajo šola, služba, spolne tegobe – skratka, dajejo nam zatočišče pred vsakodnevnimi problemi. »Moji so se začeli v pozni adolescenci,« nam je zaupala Laura, osemindvajsetletna novinarka. »Poslabšala se mi je aknavost kože, pogosteje sem zardevala in senavzela strahu pred drugimi. Kakor hitro se mi je nekdo približal, sem otrpnila. Če pa me je prijel ali objel, je prišlo do absurdne reakcije, nemalokrat sem planila v jok. Na srečo sem spoznala, da potrebujem strokovno pomoč. Ob tem sem ugotovila, da zavrnitev, ki sem je bila deležna od svoje matere, ne pomeni, da me preostali svet zavrača. Končno se je tudi v meni porodila želja po spoznavanju in odkrivanju drugih.«

Rodbina mojih starih staršev izvira iz Srbije.Ljudje so nadvse prijazni in topli, a ob slehernem srečanju mi največjo oviro predstavljajo ravno množica objemov in poljubov, ki jih v svojem domačem okolju nisem navajena. Z njimi se soočam kvečjemu ob novoletnih praznikih in rojstnem dnevu. Ob vsaki priložnosti mi to početje vzbuja odpor, ki ga, sicer mukoma, poskušam čim bolj zakriti z nasmeškom in sodelovanjem.


PREMAGOVANJE STRAHU
Včasih lahko strah pred dotikom doživlja vzpone in padce. Zanimiva je izkušnja šestintridesetletnega Gašperja. »S svojo partnerko sem imel zelo strastno razmerje. Kot pri vseh parih so tudi pri nama božanje in poljubi igrali pomembno vlogo. Sprejemal sem jih, se nanje odzival in jih vračal. Čez dobri dve leti pa se je vse to sorazmerno hitro obrnilo in postal sem hladen do njenih dotikov, še več, na trenutke so me celo odbijali.« Zavedati se je treba, da včasih vstopamo v čustveno še posebej nabite zveze in zato emocije vsaj na začetku prevladajo. K temu pripomorejo tudi kemične snovi, ki se sprožajo v primeru zaljubljenosti. Pod tem vplivom se potreba po telesnosti in spolnosti povečuje. S časom pa pride do upadanja teh snovi oziroma do drugih psiholoških dejavnikov in posledično se spremeni odnos do dotika. Vendar pa je navedeni primer težko pojasniti samega zase, saj je razlog za zavračanje stika gotovo obstajal že prej. Intenzivna čustvena zveza je težavo kvečjemu zamrznila. Hkrati pa je bila taka zveza tudi priložnost, da bi se problem začel reševati. S pomočjo partnerja, ki bi nekako prevzel vlogo psihoterapevta, bi se morali poglobiti sami vase in v preteklosti poiskati vzroke za negativno dojemanje dotika. Mogoče je bila kriva brezbrižnost staršev, kruto ravnanje v otroštvu, mogoče celo spolne zlorabe. S partnerjem bi morali spet na novo spoznavati privlačnost tega občutka, po možnosti s postopnimi manjšimi in vzajemnimi dotiki. Tako pravzaprav raziskujemo, kakšen občutek povzroči nek stik, ter ugotavljamo, da prinaša nekaj pozitivnega, toplino in varnost. Če nimamo partnerja ali bližnje osebe, nam za soočenje s fobijo utegne koristiti obiskovanje masaž. Prednost je ravno v tem, da maserja ne poznamo dobro, hkrati pa mu zaupamo. Ko se dotakne našega telesa, nam posreduje določeno informacijo. Če je ta stik uspešno vzpostavljen, bo oseba pozitivno doživljala dotik in se nanj vedno bolj privajala, četudi prihaja od neznanega človeka.


DRUŽBENI VPLIVI
»Rodbina mojih starih staršev izvira iz Srbije. Sama sem vseskozi odraščala v Sloveniji in obisk daljnih sorodnikov v Srbiji mi vedno povzroča nekoliko zadrege,« razlaga triindvajsetletna Maja iz Ljubljane, ki nadaljuje: »Vsi ti ljudje so nadvse prijazni in topli, a ob slehernem srečanju mi največjo oviro predstavlja ravno množica objemov in poljubov, ki jih v svojem domačem okolju nisem navajena. Z njimi se soočam kvečjemu ob novoletnih praznikih in rojstnem dnevu. Ob vsaki priložnosti mi to početje vzbuja odpor, ki ga, sicer mukoma, poskušam čim bolj zakriti z nasmeškom in sodelovanjem.« Če kot vzrok za Majino ravnanje izključimo pretekle travme, ni z njenim ohranjanjem razdalje nič narobe. Intenzivnost dotika je v tem primeru odvisna od določene vzgoje ali kulture. Splošno je znano, da se, denimo, na Japonskem ljudje tradicionalno ne rokujejo, temveč le z razdalje priklanjajo, pa še to tako, da si ne pogledajo v oči.» Če se mi zazdi, da katera od mojih strank izkazuje nadpovprečno prijaznost, postanem bolj groba in hladna,« priznava Lara, lastnica butika v Ljubljani. »Enostavno dobim občutek, da si domišlja, da ji je vse dovoljeno.« Lara tako ne želi, da drugi, četudi samo s svojimi emocijami, presežejo njenega telesnega in psihičnega praga. Mogoče se zdi odziv pretiran, a psihologi razlagajo, da postaja sodobna družba vse bolj fobična na dotike in sploh kakršne koli posege v intimnost. Gre za odziv na preveliko »obljudenost«, gostoto odnosov z ljudmi, kaotičnost in stresnost življenja. Zaradi vsega tega smo izgubili pravi občutek ugodja, ki nam ga daje dotik. Vsak vedno bolj mrzlično išče svoj zasebni prostor, obdan z magično ograjo, znotraj katere se ne čuti več ogroženega. Poleg tega pa obstaja še dodatni, bolj osebni strah, da bi izgubili svojo intimo. Vse bolj smo občutljivi na ožji prostor okrog sebe, ki si ga lastimo. V najožji pas spustimo le najbližje, ki jih resnično ljubimo oziroma imamo radi; to je namreč znak, da smo pripravljeni z njimi vzpostaviti globlji odnos. Za tujce pa je rezervirana nekoliko večja oddaljenost, ki praviloma izključuje telesne stike. Izjema so okoliščine, ko se neposrednemu dotiku ne moremo izogniti, na primer gneči na avtobusu. V tem primeru se sprijaznimo s tesnejšo bližino tujca, čeprav s tem nelagodnost ne izgine. Če pa neprijetnost spremlja še nepripravljenost tolerirati bližino, lahko to kaže na pretekle boleče izkušnje, povezane z dotikom.


Andrej Meglen za revijo O Osebnosti

8 junija, 2017|V RAVNOVESJU|
Go to Top