PERFEKCIONIZEM NI VRLINA OTRESITE SE KONTROLE
Življenje je zelo zahtevno, če želite nadzorovati vse in vsakogar. A zapomnite si, da niste nepogrešljivi in da življenje teče dalje tudi, ko niste za vse sami. Prejšnji teden je 42-letna Jana ponovno sama naredila načrt družinskega potovanja in rezervirala hotele. »Mož mi je ponujal pomoč, a prepričana sem, da bi pomešal datume ali pa rezerviral kakšno sobo z balkonom, s katerega bi najin triletni sin lahko padel. Pritožujem se, da sem za vse sama, a drugim ljudem preprosto ne zaupam. Enako je v službi. Če naredim vse sama, vem, da ne bo napak.«
Občutek zadovoljstva ob popolnem nadzoru se pojavlja pri večini ljudi. Prepoznamo ga kot pomiritev, ko smo odkljukali vse naloge na seznamu opravil, ko je vse na svojem mestu in pravilno opravljeno. Nasprotna čustva – kaos, občutek, da izgubljamo tla pod nogami – so razlog, da si prizadevamo imeti življenje pod nadzorom. Težave pa lahko nastanejo, ko želimo nadzorovati tudi življenja drugih.
»Ne želim se mešati v življenja drugih,« trdi 36-letna Barbara, »a ne morem si pomagati, da ne bi poskušala ljudem svetovati in velikokrat prevzeti pobudo. Če nekdo načrtuje potovanje, jim povem, po kateri poti bi šla jaz. V službi zelo težko shajam z nekom, ki bo predstavil naše skupne projekte, zato velikokrat prevzamem več nalog, kot jih lahko opravim. In iz kuhinje preprosto izženem vse družinske člane, da lahko pripravim jedi, ki jih želim. Na koncu pa si ne upam niti pomisliti, kako ukazovalna sem!«
REZULTAT NADZORA Barbarino nadzorovanje ne vpliva le na njene bližnje, ampak pomeni tudi, da je sama nenehno izčrpana ob napornih poskusih, da bi kontrolirala svojo okolico. Večina se nas sploh ne zaveda, kako ukazovalni smo. Opažamo le stranske učinke našega obnašanja, kot sta stres in nepotrpežljivost do ljudi okoli nas. Nasprotno pa veliko laže opazimo ukazovalnost drugih. Beseda ukazovalnež oziroma gospodovalnež ima zelo negativen pomen, a odseva, kako nemočni smo in kako odbijajoče je, ko je takšno obnašanje uperjeno proti nam. »Ko pripeljem hčerkico na obisk k mami, mi nenehno govori, kako naj bi jo vzgajala, in zahteva, da ji povem za vse svoje načrte – do tako banalnih malenkosti, kot je, kaj bova jedli na poti domov,« razlaga 41-letna Sonja. »Mati trdi, da vedenje moje hčere ni dovolj vzorno in da je življenje naše družine neorganizirano. V njenem svetu je vse tako črno-belo.« Gre za klasično vedenje gospodovalne osebe, ki verjame, da je mogoče le absolutno pravilno ali absolutno napačno mišljenje ali ravnanje, in to tudi pri stvareh, ki na koncu koncev niti niso zelo pomembne. Obnašanje po njihovih lastnih notranjih zakonih pravičnosti jih navdaja z občutkom varnosti, mirnosti in olajšanja.
UKAZOVANJE SVETU Želja po nadzorovanju okolice sama po sebi ni negativna. Veliko elementov gospodovalnega obnašanja je lahko pozitivnih in so povezani s samomotivacijo, predanostjo in odločnostjo. Gospodovalnost postane težava, ko začne nadzorovati nas same. Bistvena je intenzivnost, ki nekoga veže na določen rezultat ali osebo, ki bo morala narediti ali izreči določene stvari, zato da bo zunanji svet natanko takšen, kot si ga je ta nekdo zamislil. To prav gotovo drži za Mateja, 38-letnega uspešnega ekonomista, katerega gospodovalne navade vladajo njemu in njegovi družini. »Matej ni očitno ukazovalen, a ima določen red, in če kaj ni v skladu z njegovim redom, se razjezi,« razlaga njegova žena. »Odhod na počitnice je vrhunec njegovega gospodovalnega obnašanja. Vsi moramo začeti pakirati že teden dni pred odhodom. Na dan odhoda pa pridejo na vrsto pravi obredi: izklapljanje vsega, vse naprave moramo izključiti iz eletričnega toka. Vedno je poln strahov. Mislim, da ima občutek, da se le takrat, ko se vsi podredimo njegovim pravilom, ne bo zgodilo nič hudega.« Matejeva strategija, nadzorovanje drugih ljudi, da bi nadzoroval svoje lastne strahove, je tipična. Psihologi so si enotni v mnenju, da se ljudje, ki si prizadevajo, da bi vzpostavili moč nad drugimi, ponavadi bojijo lastnega notranjega kaosa. Želijo si nadzorovati zunanji svet, kar pa je nemogoče. Psihologi trdijo tudi, da so gospodovalne osebe zelo anksiozne in s svojim vedenjem želijo zaščititi sebe pred svojim največjim strahom: pred neznanim. Z gospodovalnostjo varujejo sebe pred situacijami, v katerih ne bi mogle predvideti, kaj se bo zgodilo.
»Ne želim se mešati v življenja drugih,« a ne morem si pomagati, da ne bi poskušala ljudem svetovati in velikokrat prevzeti pobudo.
VZORCI IZ OTROŠTVA Anksioznost ima pogosto korenine v izkušnjah iz otroštva ali v travmatičnih dogodkih. Sonja se spominja, kako je njena mati nadzorovala vsak njen korak, ko je bila najstnica. »Kot dekletce je doživela prometno nesrečo in podzavestno me je hotela zaščititi, da se kaj podobnega ne bi zgodilo tudi meni,« razlaga Sonja. Po pogovoru s psihologom gospodovalni ljudje pogosto najdejo trenutek v življenju, večinoma v otroštvu, ko so občutili, da so zgubili nadzor nad svojim življenjem. Zato je vredno pogledati v preteklost in se vprašati, kdo ali kaj nam je prvič v življenju vzel nadzor nad življenjem. Odraščanje v okolju s strogimi pravili ali ukazovalnim staršem se lahko kaže v obsesivni rutini in želji po redu. Po drugi strani pa osebe, katerih starši so živeli kaotično življenje, pogosto čutijo, da je strogi nadzor nad lastnim življenjem edini način, da lahko živijo kot odrasle osebe. Aleksandra, 32 let, se spominja, kako se je sama pripravljala na šolski dan po celonočnih zabavah, ki sta jih organizirala njena starša. »Danes, ko sem odrasla, moram biti prepričana, da je vse okoli mene urejeno in mirno,« priznava. »Stanovanje je vedno čisto, perilo oprano, in če v službo zamujam le deset minut, se me loteva panika. Moje obnašanje moti mojega partnerja, a navadil se je, da moram imeti vse, še posebno v svojem stanovanju, pod kontrolo.«
Matej žal nikoli ni povezal ukazovanja svoji družini in svojih strahov, ki se pojavijo takoj, ko zapusti znano okolje. A njegovo vedenje vpliva na njegov odnos z ženo, ki priznava, da je tudi sama začela bolj nadzorovati situacijo, saj se poskuša izogniti konfliktom. »Nikoli več ničesar ne prepustim naključju, saj če je Matej sproščen, potem sem tudi jaz,« pravi. V njunem primeru torej zvezo ohranja skupni občutek možne katastrofe.
Gospodovalno obnašanje pa ima lahko na partnerja tudi nasproten učinek. »Vedno sem bila precej ravnodušna, a edini način, na katerega lahko prenašam moževo nenehno prigovarjanje, kako naj stvari naredim bolje oziroma po njegovo, je, da se mu uprem, ko mi pridiga,« pripoveduje 38-letna Katja. »Dostikrat sem tudi namenoma nejasna, ker vem, kako zelo ga to moti. Lažem o nekaterih dogodkih in mu ‘pozabim’ povedati, kje sem ali s kom sem zunaj. S tem ustvarjam ravnovesje.«
IGRA MOČI Katja je tipičen primer upornika gospodovalnosti. To je oseba, ki si želi pridobiti nadzor tako, da se upira ukazovalnemu partnerju. Vendar Katja ne priznava svoje lastne želje po ukazovanju. Psihologi zato delijo gospodovalne osebe na dva tipa: tiste, ki se svojega početja zavedajo, in tiste, ki ga zanikajo. Zadnji, kot denimo Katja, so ponavadi bolj manipulativni v svoji nameri, da bi izzvali agresivno reakcijo. Pasivna agresivnost je tista vrsta gospodovalnosti, ki se ne kaže skozi dejanja ter na očiten in odkrit način, ampak skozi bolj prikrito obnašanje, ki ima velik vpliv na druge. Cilj gospodovalnosti, pasivne ali odkrito izražene, pa je samo eden: moč. Nadzoru se težko odpovemo, ker to pomeni, da moč nad lastnim življenjem prepuščamo drugim, ali, kar je še bolj zastrašujoče, usodi. A takšen odziv lahko ustvari peklenski krog: dobimo občutek, da več moči kot imamo, mirnejši smo. A zavedati se moramo, da nikoli ne moremo imeti absolutne kontrole. Bolj kot si prizadevamo nadzorovati dogodke in ljudi, bolj se zavedamo, da je to nemogoče, in zato postajamo še bolj polni strahov.
SPUSTITE NADZOR IZ ROK Ko si priznamo, da smo preveč gospodovalni, se najprej vprašajmo, ali ločimo med besedami vpliv in nadzor, saj se moramo naučiti ločiti med našimi strahovi in obnašanjem v javnosti. Ironično je, da se potem, ko se sprostimo in dojamemo, da ni treba, da nadzorujemo vse okoli nas, v trenutku zavemo, da lahko veliko bolje obvladujemo svoja čustva. Nehali bomo živeti v jalovem upanju, da bomo z nadzorovanjem zunanjega sveta lahko potlačili čustva, ki nam vzbujajo nelagodje in bolečino. Poskušati doseči nemogoče – nadzorovati svet – pravzaprav ustvarja več strahov kot naučiti se, kako shajati s povsem naravnimi čustvi, kot sta skrb in strah. Neskončno nadzorovanje svojega sveta je izčrpavajoče in na koncu tudi neproduktivno. Občasnih nezgod ne moremo nikoli preprečiti in poskusi, da bi nadzorovali življenja drugih, nas bodo sčasoma odtujili od njih. Vprašajte se, ali vam potreba po nadzoru dopušča, da uživate življenje. Nasprotje nadzora je zaupanje – v prihodnost, v druge. Naj naš novi cilj postane ravno zaupanje.

KAKO PRESEČI ŽELJO PO NADZORU
RAZUMEVANJE Pomislite na otroštvo. Poskušajte našteti 10 najbolj trdnih družinskih pravil. Potem uporabite spodnjo lestvico kot vodnik in ocenite vpliv vsakega od teh pravil na vašo željo po nadzoru ali odsotnost take želje. Označite vsako pravilo na seznamu s številko z lestvice.
1. 2. 3. 4. 5. 6. 7. 8. 9. 10.
1. Zelo je vplivalo na željo po iskanju nadzora drugje v mojem življenju. 2. Imelo je nekaj vpliva na željo po iskanju nadzora drugje v mojem življenju. 3. Ni imelo vpliva na željo po iskanju nadzora drugje v mojem življenju.
ZADRŽEVANJE REAKCIJE Predstavljajte si situacijo, v kateri poslušate komentar druge osebe, s katerim se ne strinjate. Zdaj poskusite zadržati notranjo reakcijo na besede sogovornika. Cilj ni, da se spremenite in se strinjate s tistim, kar mislite, da ni prav. Gre le za popolno zadrževanje obsodbe. Rezultat te vaje so povečana zmožnost za doseganje mirnega notranjega dialoga, zavedanje tega kdaj, kje in s kom se lahko pogovarjate o spremembah, odgovorih in izboljšavah, in večja sposobnost, da drugim preprosto pustite biti, kar so.
ZMANJŠEVANJE POTREBE PO NADZORU 1. Izberite eno od svojih gospodovalnih teženj in si obljubite, da se ji boste izogibali teden dni. Ko se pojavi priložnost, da spet ravnate gospodovalno, stopite korak nazaj (tudi dobesedno, če je treba) in se opazujte. Spremljajte, kaj se dogaja v vašem telesu, ko ne zavzamete svoje gospodovalne drže. Opišite telesne reakcije:
2. Preživite dan v opazovanju svojih telesnih reakcij, ki naj vam služijo kot vodnik. Naj vas telo obvešča o situacijah, v katerih želite prevzeti nadzor. K seznamu telesnih reakcij dodajte situacije, v katerih so se pojavile, in kakšna bi lahko bila bolj zdrava reakcija:
Primeri:
- Povišan srčni utrip, napetost
- Kričanje na partnerja
- Sprejemanje njegove pomoči
Če naredim vse sama, vem, da ne bo napak.
Jasmina Dvoršek za revijo O Osebnosti |